40 JIH IMAM, PA KAJ!

Vedno za druge rd-je neki spesnim, bolj zarad gušta kot talenta, dons pa neki napišem kr tko. Po dolgem času. Pa ne vladi, kot smo te dni navajeni, ampak kr tko mal, iz mene.. najbl za sebe. Popolnoma neobvezno branje, mogoče clo čist brezvezno, ampak men paše. Tko! Pa ne bom kratka. Ker se mi ne da bit.
 
Včeraj, med tem, ko sem packala torto za svoj rd (zase valda, ker noben ni bil povabljen), me pokličejo v dnevno in me najdražji presenetijo z mlajem. Ja, mlajem. No, eno smrekco, pa 40ko iz ta pravga lesa, ta veliiiiko. Ampak to tooook paše na moj balkon, da je še kr neki časa ne bom snela. Anže je zrihtu prav vse, tud vstat mi ni blo treba. Pa je blo čin čin, otrok še porajtal nismo, torta se ni sama spekla, in kar naenkrat je bil nasledn dan. No, spat smo pač šli, kot se zagre. Ker je policijska ura in ker zuni sam še rešilci tulijo, pa morš neki počet, drugač je dolgčas.
 
Dons pa... Dopust! Tega zares sploh ne poznam. Ampak dons je bil pa res. Ok, priznam, da sem en mail vseen poslala, ampak res - sam enga. Prsežem! Sam kaj pa to jutro? K ti tvoj fant, ki si je vzel dopust (zarad tebe), za zajtrk speče jajčka v oblakih (prvič jedla, mimgrede), vse postreže na mizo, da teb še s prstom ni treba mignt. Pol kramežljavo zakolneš, ko ti pozvoni zvonc in misliš, da je treba spet hudičev avto prestavt (ker si kot vedno nekoga v tej avtomobilski džungli pač zaparkiral). In se ti na vratih prikaže sestra, ki ti je prišla že ob 7h voščit za rd. Ha! In še preden odpraviš otroke v šolo (tisto, ki sploh še sme hodit) in si jasno še vedno v pižami, ti pride na vrata voščit še ena članica. Povabim jo na kavo, sam pravi, da morva nujno še neki kratkega spit. Je pa le 40. In sva. V pižami. Če pa kdo to zna, sem pa to jaz.
 
In pol te tvoj fant pelje gobe nabirat. Na najhujši dan ever. Kr priznejte! Jesen zna bit zloooo lepa. No, dons je bla! In pol si zadaš cilj, da jih boš nabrala 40. Gob namreč. Tko! Za 40ko se pač spodobi. Če že torte pa svečk ni... In pol si po eni uri rečeš. Ajde, če bodo 4, bo super. In šumiš naprej po gozdu, medtem ko ti veter romantično kuštra lase in te posipa z listjem. In pol, še po pol ure si rečeš: "Ok, a lahko prooosm, sam en jurček nej se mi prikaže noooo, da ga loh z jajčki pojem, zame, dons, k je moj dan!" To bi blo res zmagovalno! In mine mimgrede še pol urce, ti pa še vedno prazno košarico. In pol ugotoviš, da bo noro dobr, če vsaj kostanj nabereš, ker tega je pa ful. Pa sem napolnila košarico s kostanjem. To, da je Anže najdu enga mini jurčka, zamolčim. Sam kaj pa, ko za finiš glih poješ ta hudo kajzerco s pršutom, srečaš Simeta, valda z dvema polnima košarama gob in ti šenka 2 jureta, eno lisičko in šampinjon (to mu še čist ne verjamem, morm probat... če me pol ne bo več, veste!). In prideš s totalno polno košaro važna domov.
 
Mimgrede opraviš še en zoom za šolo, ker to je pač treba dandanes. Itak skos prekinja in se ne sliši, ampak ti maš šalčko (pozabla sem listek od čajne vrečke gor prlepit, priznam) s Peletom, pa ti je vseen. In zuni še vedno sije sonce. In se odločiš, da dons je pa prelep dan, da bi torto pekla. Oziroma da bi karkol ne-noro-nujnega nardila.
 
In ko tvoj desc odspi svoj popodanski power-nap, si obljubiš, da mu ne boš nikol več fovš, ker on to pač zna, ti pa ne. Ker je dons lep dan. In bi ga blo škoda zamudit. Tko kot vsazga druzga, očitno.
 
Nato (to se v šoli učijo) greva v mesto. Kr tko mal. Pogledat prazne ulice. Z masko. Ker sem se podredila (beri: ni šuškov za kazen). Zavijeva v trgovino in dobim darilo. Ta pravo darilo! Ne povem kaj. Ha! Ampak ful vesela ga peljem na pivo. To-go jasno. Pa se mal usedeva in je že mrak. Uf, je hitr minil.
 
Pa smo že doma. Večerjica in je že tuki policijska ura. Kam smo pršli! Še dobr da je doma luštn. Najbolj luštn!
 
Kakorkoli že - lep je bil dan. Čeprav se to dandanes premalokrat sliši. Ker so težki časi. In ni lahko. Ampak - mamo se radi. Ane! Mamo se.
 
In zdej, k sem že mal pametnejša, si lahko rečem:
- hiti počasi,
- nikol ne pozab očal vzet s sabo,
- sivih las ne bomo več pulil, nej rastejo (dokler se čjo),
- vsaj sem pa tja čist ignoriraj telefon,
- ne sekiri se čist takoj, vsaj mal počak, k zna bit mal kasnej že fejst drugač,
- delo lahko počaka (to sm morala odebelit, da ne pozabm),
- komi čakam, da ugotovijo, da korone nikol ne bo konc in lahko skinemo maske in začnemo normalno delat,
- nč hudga, če si pozabla fotkat, (verjetno) si boš zapomnla,
- za rojstni dan, okrogel ali ne, si je treba dopust vzet.
 
Če ste do sem pršli, svaka čast, pa ne pozabt, nekdo vas ma rad! Ni nujno da (samo) jaz ;)