SPANJE DOJENČKA IN MALČKA

˝Ali spite?˝ je zagotovo eno izmed prvih vprašanj, ki so ga deležni novopečeni starši. Kako nehvaležno vprašanje, ki po nepotrebnem starše spravlja v dodatno stisko. Vsi, ki smo to obdobje (na lastni koži) že dali čez, točno vemo, da novorojenčki in mnogi dojenčki ponoči ne spijo.

Draga starša, popolnoma običajno je, da vaš dojenček (še) kar nekaj časa ne bo prespal noči. Četudi se vama zdi, da sta edina, ki z vajinim dojenčkom bedita dolge noči, verjemita, da to še zdaleč ne drži.

Za vas smo pripravili nekaj nasvetov, kateri upamo, da vam bodo vsaj nekoliko v pomoč. Kako ravnati z otrokom, ko pride čas za njegov odhod v posteljo in kako ravnati v času nočnega počitka? Pa pojdimo lepo počasi in od začetka.

 

Kot novopečeni starši ste zagotovo že ugotovili, da je izraz ˝spim kot dojenček˝ verjetno izjavil nekdo, ki nima svojih otrok. Prej kot se boste sprijaznili, da spanje in dojenčki praviloma ne gredo skupaj, lažje bo za vas. Na dojenčka, ki noče spati, ne glejte kot na svoj osebni neuspeh. Številne raziskave so pokazale, da se dojenčki zbujajo veliko pogosteje kot odrasli, njihov cikel spanja pa v povprečju traja 50 minut. Za lažjo predstavo – cikel odraslih traja 90 minut.

Spanje je naša osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje – tako otroka kot tudi cele družine. Naloga staršev je, da dojenčku pomagate, da bi se lahko čim bolje privadil na dnevno – nočni ritem (torej da podnevi ne spi v popolni temi, da je nočno dojenje drugačno od dnevnega,..).

Dobro je, da se pri ustvarjanju spalnega ritma držite ponavljajočega rituala, vašega dojenčka pozorno spremljate in prepoznate njegove značilne znake zaspanosti ter nanje tudi pravočasno odreagirate.

Večina mladih staršev še ni slišala za regresijo spanja oziroma jim ta izraz ni poznan. Na kratko vam lahko regresijo spanja obrazložimo kot obdobje, ko dojenček, ki je prej dobro spal, doživi začasno zmanjšanje vzorcev spanja, se zato pogosteje zbuja in težje umiri. Regresija spanja se običajno pojavi, ko dojenček dopolni 4,9 in/ali 18 mesecev. Traja lahko od treh do šestih tednov. Pogosto sovpada z razvojnimi in/ali fizičnimi mejniki kot sta npr. kobacanje, izraščanje prvega zoba ipd. Čeprav je to za starše izredno naporno obdobje, je pomembno, da se zavedate, da z vašim dojenčkom ni nič narobe in da to ni nekaj, kar bo trajalo za vedno.

Pogosto se starši sprašujete, ali bi morali otroka ˝izuriti˝, da spi sam v svoji sobi. Ali je morda bolje, da spi pri vas? Naj bo raje v isti postelji ali v svoji posteljici, ki je v vaši neposredni bližini? Ob pregledu različne literature lahko kaj hitro ugotovite, da enotnega odgovora na to vprašanje ne boste dobili. Namen tega članka je predvsem ta, da vam predstavimo različne opcije, saj imate pravico, da se sami odločite, kaj vam in vaši družini najbolj ustreza. Glede na vse do sedaj znane raziskave in materinski čut pa vam priporočamo, da dojenček spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev. Absolutno odsvetujemo kakršnokoli navajanje dojenčka na samostojno spanje po metodah, ki temeljijo na dolgotrajnemu izjokavanju dojenčka.

1. PROSTOR ZA SPANJE

Prostor, ki je namenjen spanju, mora biti v prvi vrsti za dojenčka varen. Za starejšega otroka je pomembno tudi, da bo to zanj prostor, kjer se bo sam dobro počutil in se v njem z veseljem zadrževal.

Da bi pri dojenčku čim bolj zmanjšali tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki (t.j. problem, ki nastane zaradi dojenčkove nerazvitosti srčnega utripa, dihanja ali krvnega tlaka med spanjem) je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, ne glede na to, ali dojenček spi v svoji postelji ali v skupni postelji s starši. Pomembno je, da dojenček spi na trdi vzmetnici, pokrit le do višine pazduh. Naj ne bo obrnjen z obrazom navzdol. Noge naj ima na končnem delu postelje, da ne more zlesti pod odejo. Dojenčkova glava med spanjem nikoli ne sme biti pokrita. Temperatura v sobi naj bo med 16°C in 20°C. Dojenček naj spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev. Prav tako naj dojenček ne spi med dvema osebama. Če kadite, jemljete zdravila ali pa ste preveč izčrpani ne spite v isti postelji z vašim dojenčkom. V postelji naj bo prostor samo za ninico, ki si jo izbere otrok sam (lahko je to neka igračka, odejica, plenička, duda,..).

2. USPAVANJE OTROKA

Ko se približuje čas za uspavanje, je prav od vas odvisno kako uspešni boste. Otroci vas čutijo in zelo dobro znajo prepoznati ton vašega glasu. Če želite, da otrok zaspi, mora le-ta imeti občutek varnosti. Vaš miren in pomirjajoč glas bo zagotovo prispeval k temu, da se bo otrok potolažil, umiril in lažje zaspal. V kolikor ste napeti in razdraženi, bo to zagotovo začutil tudi vaš otrok. Še kako dobro se zavedamo, da slej ko prej pride trenutek v dnevu, ko enostavno ne zmoremo več. In zaradi tega ni z vami čisto nič narobe. Prav vsakemu staršu se je to že zgodilo, pa čeprav se o tem največkrat ne govori na glas. Če imate le možnost, si takrat vzemite nekaj minut zase. Otroka pa naj prevzame drugi starš oziroma oseba, ki je z vami in v danem trenutku bolj umirjena.

Zelo pomembno je, da poskusite ustvariti prijetno in pomirjajočo večerno rutino, ki se je boste dosledno držali. Otroku bo lažje, če bo lahko predvideval zaporedje dogodkov, ki se običajno začnejo po večerji. Ob vsakodnevni rutini se bo počutil veliko bolj varnega v svojem malem svetu. Vajinega večernega rituala pred spanjem se bo tako veselil, namesto da bi mu povzročal nepotrebno stisko.

Ritual poskusite vzpostaviti že pri majhnemu dojenčku (npr: hranjenje, previjanje, crkljanje, poslušanje uspavanke, spanje,..). Kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, pa v večerno rutino vključite še druge aktivnosti, kot so npr. kopanje in branje knjig.

Predlogi, ki jih lahko ustrezno prilagodite svojemu načinu:

- Uležite se v posteljo zraven otroka in mu preberite prijetno pravljico za lahko noč.

- Telesni stik bo v možganih sprožil nastajanje oksitocina (snov, ki poskrbi, da otrok postane zaspan).

- Poslušanje zgodbe bo aktiviralo njegova čelna režnja (višje možgane) - del, ki onemogoča motorične impulze (kot je npr. skakanje po postelji).

- Zapojte mu uspavanko ali pa mu predvajajte mirno glasbo, ki bo znižala raven telesnega vzburjenja.

- Zatemnite luči, saj bo tema aktivirala melatonin – hormon, ki je v našem telesu odgovoren za spanje.

- Večerni ritual naj bo časovno opredeljen in ne predolg.

- Čez dan naj se otrok veliko giblje na svežem zraku.

- Pred spanjem naj otrok ne je hrane, bogate z beljakovinami, ki aktivira dopamin (možgansko poživilo) kot so npr. ribe ali meso. Kot ste verjetno že sami ugotovili, tudi čokolada pred spanjem ni najboljša ideja. Boljša izbira je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati (npr. banana), ki v možganih sproži serotonin, ta pa povečuje občutek zaspanosti.

- Če opazite, da se otrok nečesa boji, njegove strahove vzemite resno. Pred spanjem ga vedno pomirite. Če se npr. boji teme, mu pustite prižgano nočno svetilko, ob kateri se bo počutil varnega.

- Otroku zelo prija telesni stik, saj pomiri njegov sistem za vzburjenje in krepi vez med vami.

- V kolikor spi pri vas, se uležite poleg njega in se osredotočite na vaše globoko dihanje. Ni vam potrebno govoriti. Mirno ležite ob njem dokler trdno ne zaspi.

- V kolikor spi v svoji posteljici mu ponudite ninico, ki jo bo lahko ponoči prijel in bo dišala po vas. Še posebej priporočljivo je, če dojenčku ponudite mehko blago, ki diši po vašem mleku. Vaš vonj lahko sproži v otrokovih možganih pozitivna občutja in deluje kot močno pomirjevalo. Če vas dojenček potrebuje, ga ne pustite samega. Ravno tako bodite ob njem in ga poskusite pomiriti tako, da položite svojo roko na njegovo telo.

- Starši, ki imate že nekoliko starejše otroke, ste se zagotovo že srečali s situacijo, ko vaš tri-letnik nikakor ne želi zaspati, kar naprej vstaja iz postelje, hoče na stranišče ali vas prosi še za en kozarec vode. To pogosto počnejo, ker si v resnici želijo kupiti čas z vami in vam sporočiti, da so prestrašeni ali si želijo pozornosti. Pogosto se jim v teh primerih v možganih aktivira sistem za strah in ločitveno stisko. Vprašajte ga, česa se boji, ga pomirite in mu ponudite najljubšo ninico, s katero lahko zaspi.

 

3. JE SPANJE V ISTI POSTELJI ZAŽELJENO ALI TVEGANO?

Ste vedeli, da noben drug sesalec svojega dojenčka / mladička ne uspava, tako da ga socialno izolira? Ste vedeli, da devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom? Tako je bilo že od začetka človeštva. Vprašanja o tem, kje in kako naj otrok spi pravzaprav sprožajo burne odzive samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi je spanje v isti postelji z otrokom nekaj povsem samoumevnega in v veliki meri povezano z dejstvom, da marsikje otroka niti ni mogoče dati spati v drugo sobo. To, da dojenčki spijo sami, je v zadnjih nekaj desetletjih predvsem značilno za srednji razred na zahodu. Številne raziskave so pokazale, da je spanje z otrokom v isti postelji (seveda ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov), naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik (dotikanje) namreč pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo prav otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni. V odrasli dobi pa so bolj zadovoljni s svojim življenjem in imajo manj duševnih težav. Otroci, ki niso spali skupaj s starši pa naj bi bili bolj eksplozivni, nagnjeni k prestrašenosti in se težje sprijaznijo z občutkom zapuščenosti.

Tudi obsežne medicinske raziskave so dokazale, da ima spanje v skupni postelji in stik kože na kožo številne prednosti:

- uravnava otrokovo bitje srca, temperaturo, dihanje in prebavo,

- v otrokove možgane sprošča oksitocin in opioide ter zmanjša količino stresnih kemičnih snovi,

- krepi otrokov imunski sistem,

- podpira razvoj otrokovih sistemov za odzivanje na stres, telesnih funkcij in zorenja višjih možganov,

- otrok več časa preživi v plitvejšem spanju, kar ga lahko varuje pred sindromom nenadne smrti v zibki. Če otrok spi sam se pogosteje pogrezne v globok spanec, iz katerega pa se težje prebudi.

- Izboljša vaše spanje, saj lahko dojenčka, ki je ob vas, hitreje pomirite, kot če morate vstajati in iti do otroka. Raziskave kažejo, da lahko nazaj zaspite hitreje, če se zbudite za manj kot petnajst sekund.

- Spalni laboratoriji so pokazali, da mama in dojenček tako skupaj spita več in ne manj.

- Dojenčki dobijo več protiteles, saj se pri skupnem spanju dojijo dvakrat do štirikrat pogosteje in s tem zmanjšajo možnost pojava kake otroške bolezni.

- Dojenčki praviloma manj jokajo (razen če jim je neprijetno ali jih kaj boli).

 

Nekateri starši imajo o spanju v isti postelji z otrokom pomisleke, ker se bojijo, da se bodo ulegli na njega in ga zadušili. Ameriška akademija za pediatrijo, s stališča preprečevanja nenadne smrti dojenčka, odsvetuje spanje v skupni postelji predvsem takrat, kadar imajo starši čezmerno telesno težo in so kadilci. Je pa pred kratkim mednarodna raziskovalna organizacija SIDS Global Task Force, odkrila, da imajo prav kulture, kjer dojenčki najpogosteje spijo skupaj v postelji s starši, najmanjšo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki na svetu. Raziskovalci tako menijo, da je višja raven smrti takšnih primerov v zahodni Evropi posledica ravno tega, da dojenčki daljša obdobja spijo sami.

Še enkrat pa je potrebno poudariti, da lahko spite v isti postelji z dojenčkom samo v primeru, če lahko poskrbite za vse varnostne ukrepe, prav VSAKO NOČ, ko spite skupaj z otrokom!

 

4. KDAJ JE PRAVI ČAS, DA GRE OTROK V SVOJO POSTELJO / SOBO?

Enotnega odgovora na to vprašanje v literaturi žal ne boste dobili. Po našem mnenju je pravi čas za to takrat, ko to odgovarja izključno vaši družini. V kolikor se vi in vaš otrok dovolj naspita, s partnerjem pa imata kljub skupnemu spanju dovolj telesne intimnosti, ni nobenega razloga, da bi se temu morali odpovedati. Skrb, da otrok kasneje ne bo želel spati v svoji postelji, je odveč. Temu v prid govorijo dejstva, da otrokovi hitro razvijajoči se višji možgani začnejo moč sistema za ločitveno stisko zmanjševati in le-ta s časom zelo oslabi. Zagotovo pa je dobrodošlo, da ima tudi pri skupnem spanju otrok neko ninico, ki mu bo kasneje pomagala pri prehodu v svojo posteljo.

Seveda pa v kolikor vam skupno spanje ne odgovarja in se ne morete naspati, je bolje, da spite vsak v svoji postelji. Če boste zaradi neprespanosti razdražljivi in preutrujeni, prav gotovo ne boste mogli biti dojenčku v veliko pomoč čez dan. Otrok je po šestem mesecu starosti praviloma že sposoben prespati vsaj šest zaporednih ur. V tem obdobju začnejo običajno jesti gosto hrano, zato je dobrodošlo, da mu v drugi polovici prvega leta življenja daste priložnost, da poskuša spati v svoji posteljici. V kolikor želite biti pri tem uspešni, se izogibajte uspavanja v naročju, vozičku, avtosedežu ipd. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana. Da lahko sam preide iz enega ciklusa spanja v drugega ob sebi običajno potrebuje ninico, ki mu pri tem pomaga. V kolikor je navajen, da ste njegova ninica vi, pa vas bo seveda vsakič znova poklical k sebi, da mu pomagate ponovno zaspati.

Vendar pa smo si ljudje različni. In tako je tudi pri otrocih. Nekateri gredo z veseljem spat v svojo posteljo, povezujejo jo z dobrimi občutki in nanjo gledajo kot na prostor, kjer se počutijo varne. Brez da bi jih starši morali kdaj navajati na to. Spet drugim pa lahko odhod v svojo posteljo aktivira primitivni alarmni sistem v možganih in potrebujejo našo pomoč, da se lahko pomirijo.

Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, vam resnično odsvetujemo, da se poslužujete načinov, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko / žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Dojenček se namreč sam ni sposoben spraviti v stanje notranjega miru in dobrega počutja. Če se nihče ne odzove nanj in mora zaspati po neskončnih neuslišanih klicih na pomoč, ga to lahko zaznamuje za celo življenje, saj bo razvil preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Govorimo o dolgotrajnem joku, ki ga vsak človek – občutljiv za stisko drugega človeka – prepozna kot klic na pomoč. To je jok, ki traja dalj časa in se ponavadi neha, ko otrok povsem izmučen zaspi in ugotovi, da pomoči ne bo od nikoder.

Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati. Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola. Raziskave so pokazale, da ponavljajoče se aktiviranje tega sistema v otroštvu povzroči anksiozne motnje kasneje v življenju. Na drugi strani pa lahko prav vaš (lahko tudi posnet) glas, ki mu pove zgodbico ali ga samo potolaži; mu pove, da ga imate radi in je vse v redu, zniža raven stresnih kemičnih snovi kadar niste ob njem.

Nespanje otroka ima zagotovo  velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Upamo, da vam bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč ali pa zgolj v tolažbo, saj nikakor niste osamljen primer. Vsekakor pa bodite pozorni, če pri nespečemu otroku opazite tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost. V tem primeru se pogovorite z vašim pediatrom, ki vas bo v primeru večjih težav s spanjem ustrezno usmeril naprej k strokovnjakom, ki se ukvarjajo z motnjami spanja otrok in mladostnikov.

 

VIR: Margot Sunderland: Znanost o vzgoji (druga dopolnjena izdaja)